First love

Domov LoveLeave a Comment on First love

First love

Hojla! Danes bom s teboj delila zgodbico o svoji prvi ljubezni. Si že neučakan/a, kajne? Takoj te odrešim muk. First love je nekaj posebnega. Zardevaš, čutiš metuljčke v želodcu, potiš se v dlani in ob simpatiji postaneš zelo prikupno neroden/na. Ob njegovem/njenem pogledu se topiš kot sladoled na soncu in komaj čakaš, da te pokliče. Skačeš od veselja, ko ti na Facebook pošlje prošnjo za prijateljstvo in lajka tvoje slike. Všeč ti je, ko se družita in delata bedarije. Všeč ti je, ko te prime za roko, da prvi poljubček, objame in pelje na kakšno tortico. Navdušen/a si, ko ti podari kakšno malenkost. Npr. Milko, plišastega medvedka, šalčko za čaj ali prikupen obesek za ključe. Rad/a preživljaš čas z njim/njo in skupaj gresta na kakšen roadtrip. Ko sta sama, se čas preprosto ustavi. Takrat obstajata le vidva.

Ahhh, ta ljubezen. Včasih pa ne gre vse čisto po načrtu, kajne? Tebe zadene amorjeva puščica, simpatijo pa zgreši. Prva ljubezen mi jo je zagodla, ko sem imela tam nekje 13 let. Takrat  sem ful veliko časa preživljala v Pionirskem domu (Center za kulturo mladih v Ljubljani), kamor sem v prostem času hodila na kiparstvo. Tam si lahko obiskoval vse sorte tečajev, krožkov, delavnic in drugih dejavnosti za otroke in mladino. Udeležil si se lahko dejavnosti s področja filma, likovnih dejavnosti, plesnih in glasbenih dejavnosti ter gledaliških dejavnostih. Ni da ni. Usoda je hotela, da sem se zatreskala v res hudga tipčka, ki je obiskoval slikarstvo. Visokega, noro kjut, s temno rjavimi lasmi in očali.

Enkrat sem ga tako prestrašila, ko je šel z WC-ja, da so mu očala skoraj padla na tla. Nanj sem za foro  skočila iz svojega skrivališča. Haha. Jaz sem mislila, da bom umrla od smeha, ko sem videla njegovo faco. Bila sva soseda. Jaz sem hodila v Pionirski dom na kiparstvo (ful rada delam z glino), on pa na slikarstvo. Isto uro, v isto nadstropje in v sosednji učilnici. A ni to romantično, no? Love is in the air. Spomnim se, da sem večkrat z radovednostjo hodila gledat, kaj počnejo v sosednji učilnici pri slikarstvu. Vedno so delali kaj zanimivega, kar me je pritegnilo in sem se z veseljem za kakšno minutko več zadržala tam. Izključno zaradi umetnin, da se razumemo. Čez nekaj časa pa sva se s to mojo “prvo ljubeznijo” začela pogovarjati, se družiti. Enkrat sva se lovila po prostoru in se špricala z lakom za lase.

Ni me mogel ujeti, haha. Toliko, da veš. Lak za lase se sicer uporablja za špricanje slik, za daljšo obstojnost. Mislim, da mi je v vsem tem času prirasel k srcu. Pač. Nanj nisem več gledala z istimi očmi. Postajal mi je všeč bolj kot frend. Saj veš, kaj mislim. Nekega dne sem ga šla pozdravit, on pa je ravno govoril z nekom prek fona. Ko sem prišla mimo, sem ga neslišno pozdravila, da ga ne bi zmotila pri pogovoru. On pa me je v tistem, ko sem hotela oditi, prijel za roko. Kot bi hotel reči “ne še iti”. Nisem ga hotela motiti, zato sem sklenila oditi. On me je še vedno držal za roko, dokler nisva bila že toliko narazen, da me je moral spustiti. Čez nekaj časa sem spet prišla v njegovo učilnico in pogledala, kako napredujejo.

Ko sem hodila med njimi, se me je nekdo dotaknil od zadaj. Mogoče je bil on, nikoli ga nisem vprašala. Tako se je tisti dan končal in čez nekaj tednov sem zbrala pogum in sklenila izpovedati svojo ljubezen tistemu fantu. Napisala sem svoje prvo ljubezensko pisemce (v smislu I love You) in prosila svojo frendico, da ga odda zame. In ga tudi je. Na to pisemce sem bila ful ponosna. Vanj sem izlila svoje srce, izpovedala svoja čustva in ga vprašala, če bi hodil z mano. Spodaj sem se celo podpisala in dodala cel kup srčkov. Upala sem, da bo moj fant. Kasneje tistega dne je frendica prišla do mene z negativnim odgovorom. Ni hotel biti z mano in jaz sem si očitno vse narobe predstavljala. Fak, no. Moje sanje so se razblinile v nič, ostala sem sama z zlomljenim srcem. Love hurts.

Kakorkoli, pred frendico sem se trudila ostati brezbrižna. Ko mi je predala sporočilo, sem ji rekla samo: “Ja, okej. Ni panike.” Ko sem ostala sama, sem poskusila zadržati solze in si na vso moč prigovarjala, da je res okej. Da je na svetu še veliko fantov, ki si me zaslužijo. Da bom nekoč našla tistega pravega, ki mi bo vračal ljubezen. Da moram zdaj preboleti in ga pozabiti. Vse ob pravem času. Šla sem naprej, spomin na neuslišano prvo ljubezen pa je ostal. Zate imam en ljubezenski nasvet. Vem, da bo zavrnitev bolela kot sto hudi***, da boš totalno na tleh in boš našel/la svojo uteho v nečem. Npr. v prenažiranju s čokolado in sladoledom, v otožnih ljubezenskih pesmih, v frendih, v hišnemu ljubljenčku ali hobiju. Zavedaj se, da z zavrnitvijo še ni konec sveta. Tipov/Punc je kot plastike v morju, phaha. Dobesedno. Vzemi si čas in počasi pojdi naprej.

Mavrična Eva

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top
Follow by Email
Instagram